Ribniška domača obrt ima večstoletno tradicijo in je tesno povezana z naravo. Pogojujeta jo dva osnovna dejavnika: poraščenost območja z gozdom in nahajališča gline. V loški sejemski listini iz 14. stoletja se prvič omenja “ribniška suha roba” ime za lesene izdelke, ki jih je Ribničan kasneje ponesel širom po svetu. S cesarskim patentom cesarja Friderika III. 1492 se trgovanje s “suho robo” močno razmahne. V spomin na pomembno cesarsko dovoljenje Ribnica praznuje na dan 23. oktobra praznik ribniške občine.
Suho robo delimo na devet panog: obodarstvo, rešetarstvo, podnarstvo, ročno mizarstvo, strugarstvo, orodjarstvo, žličarstvo, posodarstvo, pletarstvo in krošnjarstvo. Vsaka panoga je vezana na določeno hišo, določen kraj in določeno vrsto lesa. Poleg suhorobarskih so kruh dajali Ribničanom tudi lončarski izdelki. Izdelovali so jih na jugu Ribniške doline, kjer je glina. Najbolj znan ribniški lončarski izdelek je igrača – konjiček, ki “v riti piska”.
