Poslanstvo

Muzej Ribnica beleži kolektivni spomin in ohranja kulturno dediščino Ribniške doline in njenega širšega zaledja: zbira in dokumentira, raziskuje in predstavlja, varuje in ohranja materialno, socialno in nesnovno dediščino ter z vsem tem pomaga prepoznavati identiteto prebivalcev tega okolja. Muzej je osebna izkaznica lokalnega prebivalstva in sestavni del mozaika narodove samobitnosti.

V čem pa je Muzej Ribnica poseben?

V Ribniški dolini imamo najbolj prepoznavno domačo obrt v slovenskem prostoru, suho robo in zaradi te obrti muzej lahko raziskuje svojevrsten način življenja, ki se odraža na različnih nivojih in v različnih obdobjih obstajanja ribniškega človeka.

Suho robo delimo na devet panog: obodarstvo, rešetarstvo, podnarstvo, ročno mizarstvo, strugarstvo, orodjarstvo, žličarstvo, posodarstvo, pletarstvo in krošnjarstvo. Vsaka panoga je vezana na določeno hišo, določen kraj in določeno vrsto lesa. Poleg suhorobarskih so kruh dajali Ribničanom tudi lončarski izdelki. Izdelovali so jih na jugu Ribniške doline, kjer je glina. Najbolj znan ribniški lončarski izdelek je igrača – konjiček, ki “v riti piska”.


Zgodovina muzeja

Muzej je že od svojih začetkov tesno povezan z krajem. Ustanovljen je bil leta 1958. Prostore je dobil v po vojni delno obnovljenem ribniškem gradu. Njegov ustanovitelj Janko Trošt, je predvidel ribniški muzej kot muzej narodopisnega oz. etnografskega značaja. Zbiral je izključno gradivo, ki je zadevalo lesno in lončarsko obrt. Trošt je to usmerjenost muzeja argumentiral z dejstvom, da je domača obrt dala prebivalcem Ribniške doline navznoter in navzven svojski način življenja in glavni vir dohodka, posledično pa je vplivala tudi na kulturni razvoj kraja.

Prva razstava suhe robe in lončarstva je bila postavljena in odprta za javnost leta 1961. V naslednjih desetletjih svojega delovanja se je posvečal predvsem najznačilnejšima ribniškima domačima obrtema suhi robi in lončarstvu. Po projektu1986, ki je predvidel ponovno oživitev muzeja in še po dveh projektih v 90ih letih se je njegova dejavnost močno razmahnila. V zadnjem desetletju raziskuje in predstavlja celotno zgodovino Ribniške doline in njenega zaledja, kar prezentira z zanimivimi razstavami in drugimi dogodki.

RAZSTAVE

Razstave, ki so nastale po letu 1997:

• Po arheoloških sledeh
• Nova Štifta – romarska pot
• Suha roba pod ribniškimi krovi
• Ribnica v prvi polovici 20. stoletja (izložbena razstava)
• V Ameriko!
• Ribnica in njeno šolstvo v času Prešerna
• Suha roba in lončarstvo / obnovljena
• Boj krvavi zoper čarovniško zalego
• Vojko Arko
• V fotografski objektiv ujeta Ribnica
• Med kladivom in nakovalom
• Ribnica, veličina majhnosti
• Iz hiše v svet

V naše razstave vključujemo atraktivne muzejske smernice in pedagoške programe. Pedagoške delavnice in učne ure v muzeju so lahko povezane konkretno z našim muzejskim delom, deloma pa lahko sovpadajo z etnološkimi prazniki in njihovimi lokalnimi posebnostmi.


ZGODOVINA GRADU

Ribniski Grad

Leta 1220 se prvič omenja gospostvo Ribnica, ribniški grad pa leta 1263. Zgrajen je bil po vsej verjetnosti že konec 11. ali v začetki 12. stoletja. Pozidali so ga njegovi prvi lastniki, ki so po do zdaj znanih podatkih Turjačani. Kakih sto let kasneje so Ortenburžani dozidali nova poslopja. V drugi polovici 15. stoletja so ga, zaradi turške nevarnosti, obzidali z mogočnim obzidjem in obrambnimi stolpi. Grad je skozi svojo stoletno zgodovino menjal lastnike od Turjačanov, Ortenburžanov, Celjskih grofov, Habsburžanov, grofov Kislih, baronov Trilek, grofov Cobencl. Njegovi zadnji lastniki pa so bili Rudeži od leta 1810 do 1937.

Rudeži so bili izobražena meščanska družina, prvič so prišli v Ribnico 1787 kot oskrbniki, od leta 1789 pa kot najemniki Cobenclovih posesti. Leta 1810 je Anton Rudež po sorazmerno ugodni ceni od Cobenclov odkupil ribniški grad z vsemi pripadajočimi posestvi in lasti družine Rudež je grad ostal do 1937, ko ga je ing. Anton Rudež prodal takratni Jugoslovanski državi in se preselil v vilo na Ugarju, kjer živijo njegovi potomci še danes.

Med vojno je grad služil različnim namenom, ob začetku vojne je bila v njem pehotni polk staro jugoslovanske vojske, leta 1943 je bila v gradu partizanska bolnišnica, ob koncu vojne je bil grad poškodovan in požgan. Po vojni ni bilo interesa po celotni obnovi grajskega kompleksa, zato so osrednjo stavbo – palacij porušili, ohranili so le njen tloris. Obnovili so dva stolpa, ki so jih povezali z novim hodnikom. V teh prostorih je dobil svoje mesto ribniški muzej (1961) ter kavarna, ki jo je leta 1978 nadomestila poročna dvorana.V gradu so dogradili letno gledališče in že v šestdesetih letih, ko je potekala prenova grajskega kompleksa, predvideli tudi Park kulturnikov, ki je bil realiziran leta 1982. V osemdesetih letih, ko so v Ribnici potekala vsakoletna likovna srečanja pa je v gradu dobila prostor tudi forma viva.

 

 

 

Grad Pozimi

Ribniski Grad 2

Ribniski Grad 3


Bajka o nastanku Ribnice

 

Ribniška dolina je bila nekoč ogromno jezero. V njem je bilo nešteto rib, velikih in majhnih. Med njimi je živela tudi zlata ribica. Bila je krasotica. V Veliki gori je takrat živel orjaški velikan. Podnevi je spal, ponoči pa je hodil lovit ribe na jezero. Zlata ribica mu je pri lovu pomagala tako, da je svetila. Ker v Suhi krajini ni bilo vode, so hodili k jezeru ponjo. Nekoč so z vodo zajeli tudi zlato ribico. Vrgli so jo med kamenje, kjer je okamnela. Velikan se je zvečer zbudil iz spanja in kot ponavadi odšel lovit. Zlata ribica mu ni prišla svetit. Iskal jo je, a je ni našel. Tedaj se je strašno razjezil. Lomil je stene in jih metal v jezero. Vse je izruval, kar mu je prišlo pod roke, drevesa in grmovje. V jezeru so tako nastale velike rupe, kamor je odtekla voda, na dnu pa je ostalo veliko rib. Iz vseh krajev so hodili ljudje ponje. Jezero je izginilo, kraj pa je v spomin na ta dogodek dobil ime Ribnica.

Tudi zlato ribico so našli. Sedaj prebiva v ribniškem grbu in sveti vsem prebivalcem Ribniške doline.

Obcina Ribnica Grb
Občina Ribnica Grb

 

POSLUŠAJ  “Od Ribnice Do Rakitnice” – ribniška pesem (mp3 format):

Pojejo: Angela Lovšin, p.d. Ulčarjeva (1926) iz Slatnika in Mara Klun, sestra Angele (1921). Posneto: Žlebič, 1964.

2019 © Rokodelski center Ribnica. Izdelava spletnih strani: Kreativna tovarna | Piškotki

Lasinzastave Logo
Logo Erasmus
Las Logo
Logo Chance