O Muzeju Ribnica

Muzej Ribnica beleži kolektivni spomin in ohranja kulturno dediščino Ribniške doline in njenega širšega zaledja: zbira in dokumentira, raziskuje in predstavlja, varuje in ohranja materialno, socialno in nesnovno dediščino ter z vsem tem pomaga prepoznavati identiteto prebivalcev tega okolja. Muzej je osebna izkaznica lokalnega prebivalstva in sestavni del mozaika narodove samobitnosti.

V čem pa je Muzej Ribnica poseben?

V Ribniški dolini imamo najbolj prepoznavno domačo obrt v slovenskem prostoru, suho robo in zaradi te obrti muzej lahko raziskuje svojevrsten način življenja, ki se odraža na različnih nivojih in v različnih obdobjih obstajanja ribniškega človeka.

Suho robo delimo na deset panog: obodarstvo, rešetarstvo, podnarstvo, ročno mizarstvo, strugarstvo, orodjarstvo, žličarstvo, posodarstvo, pletarstvo, zobotrebčarstvo. Vsaka panoga je vezana na določeno hišo, določen kraj in določeno vrsto lesa. Poleg suhorobarskih so kruh dajali Ribničanom tudi lončarski izdelki. Izdelovali so jih na jugu Ribniške doline, kjer je glina. Najbolj znan ribniški lončarski izdelek je igrača – konjiček, ki “v riti piska”.

Muzej je že od svojih začetkov tesno povezan z krajem. Ustanovljen je bil leta 1958. Prostore je dobil v po vojni delno obnovljenem ribniškem gradu. Njegov ustanovitelj Janko Trošt, je predvidel ribniški muzej kot muzej narodopisnega oz. etnografskega značaja. Zbiral je izključno gradivo, ki je zadevalo lesno in lončarsko obrt. Trošt je to usmerjenost muzeja argumentiral z dejstvom, da je domača obrt dala prebivalcem Ribniške doline navznoter in navzven svojski način življenja in glavni vir dohodka, posledično pa je vplivala tudi na kulturni razvoj kraja.

Prva razstava suhe robe in lončarstva je bila postavljena in odprta za javnost leta 1961. V naslednjih desetletjih svojega delovanja se je posvečal predvsem najznačilnejšima ribniškima domačima obrtema suhi robi in lončarstvu. Po projektu1986, ki je predvidel ponovno oživitev muzeja in še po dveh projektih v 90ih letih se je njegova dejavnost močno razmahnila. V zadnjem desetletju raziskuje in predstavlja celotno zgodovino Ribniške doline in njenega zaledja, kar prezentira z zanimivimi razstavami in drugimi dogodki.

RAZSTAVE

Razstave, ki so nastale po letu 1997:

• Po arheoloških sledeh
• Nova Štifta – romarska pot
• Suha roba pod ribniškimi krovi
• Ribnica v prvi polovici 20. stoletja
• V Ameriko!
• Ribnica in njeno šolstvo v času Prešerna
• Suha roba in lončarstvo
• Boj krvavi zoper čarovniško zalego (stalna razstava)
• Vojko Arko
• V fotografski objektiv ujeta Ribnica
• Med kladivom in nakovalom
• Ribnica, veličina majhnosti
• Iz hiše v svet
• Janko Trošt in njegov čas
• 20 let samostojne Slovenije
• Križem svajt so se podalə pa sujo ruobo ponujalə – Pregled ribniškega krošnjarjenja od patenta 1492 do danes
• Podobe ustvarjalnosti dr. Zmage Kumer, vtisnjene v razkrivanje pesemskega izročila
• Gostilne, kot smo jih nekoč poznali
• Vozi me vlak v daljave
• Učasəh smo blə usə pokritə – Avbe na Slovenskem in pokrivala naših dedov in babic v Ribniški dolini
• Amerikanec na obisku v stari domovini – Trio Hojer
• Iz muzejskih zbirk I
• Iz muzejskih zbirk II
• Iz muzejskih zbirk III

• Druga koža
• Tovarna telovadnega orodja JOR (stalna izložbena razstava v Športnem centru Ribnica)
• Miklovi – Ribnica na Dolenjskem (stalna izložbena razstava v Knjižnici Miklova hiša)
• Moja vas, njen podedovani obraz
• Konec je vélike vojne!
• Gradovi na Ribniškem med včeraj, danes in jutri
• Ribniški rojak prof. dr. Jože Ilc, urejevalec Jakopičeve družinske zapuščine
• Pogled na današnji dan skozi sito preteklosti
• Zbirka pohištva družine Rudež (stalna razstava)
• Ne pametuj, ločuj! Razstava o odpadkih, smeteh in drugih odvečnih rečeh skozi zgodovino
• 30 let samostojne Slovenije
• Zgodovina ribniške policije (stalna izložbena razstava na Policijski postaji Ribnica)
• SUHOROBARSTVO&LONČARSTVO (stalna razstava, dobitnica Valvasorjeve nagrade za enkratne dosežke v muzealstvu za leto 2022)
• Praznično leto
• Jože Levin, ljudski umetnik
• 70 let predšolske vzgoje v Ribnici – Tudi veliko je bilo nekoč majhno

V naše razstave vključujemo atraktivne muzejske smernice in pedagoške programe. Pedagoške delavnice in učne ure v muzeju so lahko povezane konkretno z našim muzejskim delom, deloma pa lahko sovpadajo z etnološkimi prazniki in njihovimi lokalnimi posebnostmi.

ROKODELSKI CENTER RIBNICA

RIBNIŠKI GRAD

Leta 1220 se prvič omenja gospostvo Ribnica, ribniški grad pa leta 1263. Zgrajen je bil po vsej verjetnosti že konec 11. ali v začetki 12. stoletja. Pozidali so ga njegovi prvi lastniki, ki so po do zdaj znanih podatkih Turjačani. Kakih sto let kasneje so Ortenburžani dozidali nova poslopja. V drugi polovici 15. stoletja so ga, zaradi turške nevarnosti, obzidali z mogočnim obzidjem in obrambnimi stolpi. Grad je skozi svojo stoletno zgodovino menjal lastnike od Turjačanov, Ortenburžanov, Celjskih grofov, Habsburžanov, grofov Kislih, baronov Trilek, grofov Cobencl. Njegovi zadnji lastniki pa so bili Rudeži od leta 1810 do 1937.

Rudeži so bili izobražena meščanska družina, prvič so prišli v Ribnico 1787 kot oskrbniki, od leta 1789 pa kot najemniki Cobenclovih posesti. Leta 1810 je Anton Rudež po sorazmerno ugodni ceni od Cobenclov odkupil ribniški grad z vsemi pripadajočimi posestvi in lasti družine Rudež je grad ostal do 1937, ko ga je ing. Anton Rudež prodal takratni Jugoslovanski državi in se preselil v vilo na Ugarju, kjer živijo njegovi potomci še danes.

Med vojno je grad služil različnim namenom, ob začetku vojne je bila v njem pehotni polk staro jugoslovanske vojske, leta 1943 je bila v gradu partizanska bolnišnica, ob koncu vojne je bil grad poškodovan in požgan. Po vojni ni bilo interesa po celotni obnovi grajskega kompleksa, zato so osrednjo stavbo – palacij porušili, ohranili so le njen tloris. Obnovili so dva stolpa, ki so jih povezali z novim hodnikom. V teh prostorih je dobil svoje mesto ribniški muzej (1961) ter kavarna, ki jo je leta 1978 nadomestila poročna dvorana.V gradu so dogradili letno gledališče in že v šestdesetih letih, ko je potekala prenova grajskega kompleksa, predvideli tudi Park kulturnikov, ki je bil realiziran leta 1982. V osemdesetih letih, ko so v Ribnici potekala vsakoletna likovna srečanja pa je v gradu dobila prostor tudi forma viva.