Miklovi

Arkovi – Miklovi, so se v to hišo preselili v začetku 19. stoletja, kot podnajemniki, okoli leta 1830 so hišo odkupili. V njej je bila pekarna in gostilna. Ob koncu 19. stoletja, v času narodnega prebujanja, je v največji sobi v prvem nadstropju hiše delovala tudi javna čitalnica.
V hiši so Miklovi prebivali vse do leta 1956, ko je umrla zadnja lastnica Karolina Pakiž Geoderer – Miklova mama. Hiša je bila po tem letu nacionalizirana.
V začetku 90-ih let 20. stoletja sta se potomca Miklovih Irena in Vojko Arko odpovedala denacionalizacijskemu postopku. Hišo sta z darilno pogodbo podarila Občini Ribnica, pod pogojem, da služi kulturi in ohrani hišno ime. »Naj torej še naprej služi ribniški kulturi in naj ostane v mojem rojstnem kraju trajen spomin na Miklovo družino in zlasti Miklovo mamo, ki je posvetila svoje življenje tej stavbi sredi trga.« (V. Arko, 1997:16)

Anton Arko (1820-1896), ¾ zemljak, gostilničar in pek, cerkveni ključar in ribniški župan – Miklovec
Že mlad je moral prevzeti posest, saj mu je oče umrl zaradi kolere. V dveh zakonih se mu je rodilo enaindvajset otrok, le slaba polovica je preživela otroško dobo. Anton Arko se omenja kot gostilničar, pek, cerkveni ključar, župan in kmet. Leta 1858 je na mestu stare, sezidal novo hišo. Njegovi neuspeli poskusi uvajanja novosti, kot je gojenje sviloprejk in nasad trte, so družino spravili v finančno dokaj nezavidljiv položaj.

Dr. Anton Arko (1846-1908), prvi škofjeloški zdravnik
Študiral je za zdravnika na Dunaju. Kasneje je bil zdravnik v Škofji loki. Vse življenje je ohranjal močno vez z družino. Po njegovi smrti so Miklovi vzidali spominsko ploščo na domačo hišo.

Helena Arko (1875-1943), Teta Helena
Obiskovala je samostansko gospodinjsko šolo, prakso je opravljala v ljubljanskem hotelu Slon, kjer se je izučila » boljše kuhinje«. Pomagala je v gospodinjstvu in gostilni.

Antonija Arko (1877-1951), Tončka, teta Toni, poštna uradnica
Izučila se je za poštarico in bila poštarica v Škofji loki, živela je pri bratu dr. Arku, po njegovi smrti 1908 se je vrnila v Ribnico in živela umaknjeno v domači hiši, posvetila se je zapisovanju družinske kronike.

Ivana Arko(1871-1952), Poročena Jaklič
Po poroki s pisateljem in nadučiteljem Franom Jakličem se je preselila v Dobrepolje. Vse življenje je gojila pristne stike z domačimi.

Karolina Pakiž Geoderer (1872-1956), Miklova mama, gostilničarka
Je opravila samostansko gospodinjsko šolo. Leta 1896 se je poročila z Antonom Pakižem, mlinarjem in posestnikom iz Ribnice. Od treh otrok, je otroška leta preživela le Ivana Karolina. Štiri leta po poroki ji je za jetiko umrl mož. Na prošnjo svoje matere se je vrnila domov in prevzela gostilno, očetove dolgove in podpisala pogodbo o obveznostih do neporočenih sester Helene in Antonije ter skrbela za polbrata Janka, ki je bil od rojstva duševno prizadet. Leta 1904 se je poročila s Petrom Geodererjem, krčmarjem iz Šmihela pri Novem mestu. Rodil se jima je sin, ki je kmalu umrl. Kmalu za njim tudi mož, leta 1909. Kljub temu da je izgledalo, da bo Miklovino zaradi prezadolženosti potrebno prodati, je Karolina poplačala dolgove in obdržala posestvo. Kmetovanje je močno skrčila in kasneje opustila tudi pekarijo, ker ni bila dovolj donosna.
Hiša je bila ob bombardiranju Ribnice, novembra 1944, tako poškodovanja da je bilo bivanje v njen nemogoče, vendar se je Karolina po vojni takoj lotila prenove. Hišo je obnovila, vendar ni mogla obnoviti gostilniške dejavnosti. Ko je umrla sestra Tončka, leta 1951, ni mogla sama prebivati v hiši, zato se je preselila k hčerki in zetu v Šentvid, kjer je tudi umrla.

Ivana Pakiž (1898-1982), poročena Arko
Najprej je zaključila petrazredno zasebno ljudsko šolo »Ubogih sester Notredamk« v Šmihelu pri Novem mestu, nato še triletno meščansko šolo. Dobro je igrala klavir, želela je postati pianistka. Na materino željo se je izučila za pomočnico gostilničarske obrti, ki je ni nikoli opravljala, saj se je Leta 1920 poročila z dr. Joškom Arkom in se z njim preselila v Šentvid nad Ljubljano.

Dr. Vojko Arko (1920-2000), duša slovenskega andinizma in pisatelj
Po maturi na Klasični gimnaziji se je vpisal na Pravno fakulteto, ki jo je 1944 zaključil, podiplomski študij je zaključil v Padovi na Fakulteti za politične vede, kjer je leta 1947 tudi doktoriral. Leto kasneje se je preselil v Argentino. Do svoje smrti je živel v mestu Bariloche, kjer je imel svojo trgovino, poučeval v slovenskem srednješolskem tečaju, pisal knjige in planinaril.

Branko Arko (1923-1943), študent medicine
Kot osnovnošolec je bil izredno spreten pri ročnem delu, risanju in slikanju, v gimnaziji pa se je poskušal v pisateljevanju. Po opravljeni maturi na klasični gimnaziji se je vpisal na medicinsko fakulteto. 1. novembra 1943, po umiku partizanov iz Ribnice, je bil s strani partizanov brez sodbe umorjen na Travni gori.

Dr. Irena Arko (1925-2022), varuhinja spomina Miklovih, nevropsihiatrinja
Ko je bila stara devet mesecev sta se starša preselila v Šentvid nad Ljubljano, kjer si je družina ustvarila svoj dom. Maturirala je na klasični gimnaziji, diplomirala na medicinski in pedagoški fakulteti in se specializirala za področje nevropsihiatrije. Poleg službe na psihiatrični kliniki v Ljubljani je veliko svojega časa in prizadevanj posvetila duševno prizadetim otrokom in mladostnikom. Kot skrbnica Miklove dediščine je večino le-te podarila muzeju, prav predmeti družine Miklovih so v zbirki ribniškega muzeja najbolj številčno zastopani. Del knjižnega gradiva je predala tudi knjižnici.

Gostilne so nekoč predstavljale pomembna središča druženja, pa tudi mesta, kjer so se sklepali posli, zato ni čudno, da je bila v Ribniškem trgu pred drugo svetovno vojno vsaka druga hiša gostilna. Ena od ribniških gostiln s tradicijo je bila tudi Miklova.

»Gostilniški prostor je bil razdeljen v dve sobi. Pod je bil lesen, prostor je grela velika kmečka peč, ki je bila zgrajena v steni med obema prostoroma. Gostje so se posedli na klopi in stole okoli velikih hrastovih miz./…/ V vsaki sobi je na mizi stal gostilniški zvonec. Gostilniške mize so bile pogrnjene z lanenimi prti s tkanimi vzorci, za praznike so na mize dali ta boljše prte. Krožniki so bili iz težkega porcelana, ohranjen je tudi jedilni pribor. Jedilni pribor /…/ so redno polirali s finim brusilnim papirjem, da se je svetil. Za kruh so uporabljali poleg kovinskih skodelic tudi posode narejene iz papirnate mase. Gostilna je bila odprta cel dan do odhoda zadnjega gosta. Največji obisk je bil v nedeljo po maši, v času sejmov in shodov. Miklova mama je obiskovala zgodnjo mašo že ob šesti uri, kmetje so po večini hodili k osmi maši. Žene so šle po maši domov pripravljat kosilo, moški pa so se ustavili v gostilni.« (rekonstrukcija po spominih dr. Irene Arko)